Konec avgusta se je skupina mladincev (Žan Ravnikar, Polona Jezeršek, Ana Pia Pogačar, Katja Babič in Patricija Primožič) našega kluba v spremstvu mentorice Barbare odpravila na dolgo, kar 11 urno vožnjo proti eni najlepših pokrajin Črne gore – Durmitorju. V Durmitorju je od 23.8. do 27.8. 2017 potekalo prvenstvo Jugovzhodne Evrope v orientacijskem teku - SEEOC. Pot se je začela že v zgodnjih jutranjih urah. Ura še ni odbila 6 zjutraj, ko smo že sedeli v kombiju in se peljali proti Ljubljani, kjer smo se pridružili preostalim članom slovenske reprezentance. Med potjo smo uživali v slikoviti hrvaški obali. Letošnje poletje smo lahko brali o več požarih v Dalmaciji – tudi mi smo bili priča gašenju enega izmed njih, ki je v nas vzbudil kar nekaj nelagodja. Pozno popoldne smo uzrli naš cilj - čudovito travniško pokrajino. Vsi smo se razveselili prihoda po naporni poti, se hitro razpakirali in skočili v postelje. Naslednji dan naš je čakal uradni trening, na katerem smo se spoznali s terenom. Gozd mi je bil zelo všeč, saj je odprt in hiter. V četrtek, prvi tekmovalni dan je bila na sporedu najhitrejša disciplina – sprint. Najbolje od Komendčanov se je odrezal Žan, ki je zasedel odlično drugo mesto v kategoriji moških do 18 let. Odlično je šlo tudi ostalim slovenskim reprezentantom – Mark si je z odličnim tekom priboril najžlahtnejšo kolajno v kategoriji moških do 20 let. Cel dan smo nestrpno čakali na podelitev. Ko je Žan zaslišal: "Second place goes to Žan Ravnikar, National Team Slovenia!" se je šele zavedal, da je zares osvojil srebrno odličje. To je res velik uspeh in vsi smo bili veseli skupaj z Žanom, ki mu nasmeh kar ni izginil iz obraza. Dolge ure treninga so se izplačale!
Sprintu je sledila tekma na srednji razdalji. Te discipline smo se vsi veselili, saj nam je v splošnem ljubša od sprinta in nekateri so jo tudi odlično odtekli. Komendska ekipa si je prislužila dve četrti mesti, Žan v M18 in Polona v Ž18.
V soboto 26. 8. smo se preizkusili še na zadnji posamični in hkrati najdaljši razdalji. Long je za mnoge slovenske orientaciste najbolj priljubljena razdalja in kljub že prisotni rahli utrujenosti smo se ga veselili in ga nestrpno pričakovali. Samozavest ni skopnela niti, ko smo izvedeli, da bo v istem gozdu, ob istem času potekala še ena tekma. To je seveda pomenilo ogromno oranžno belih zastavic, ki pa niso nujno bile prave. Ker pa orientacijsti ne iščemo zastavic, ampak objekte na katerih zastavice oz. kontrolne točke so, smo le zamahnili z roko in se nismo preveč obremenjevali. Seveda je bil podatek, da so zastavice naših točk »okrašene« z napisom in da so številke načeloma nižje od sto, koristen in skrbi tako skorajda ni bilo več. Po tekmi smo ugotovili, da je bil to še najmanjši problem. Po mnenju mnogih je bila karta ponekod pomanjkljiva in napake so se vrstile ena za drugo. Klub temu pa smo dosegli nekaj izvrstnih rezultatov. V Ž18 se je Poloni po dveh četrtih mestih tokrat uspelo dvigniti na tretjo stopničko, v Ž16 je Ana Pia osvojila šesto mesto, Katja je bila deseta. Eni zadovoljni z dosežki, drugi spet malo manj, prav vsi smo dan zaključili na podelitvi, kjer smo s spoštovanjem zaploskali vsem, ki so se v gozdu znašli bolje od nas in si prislužili mesto na stopničkah.
Že na podelitvi pa smo bili z mislimi že pri naslednjem dnevu, ko so nas čakale štafete, verjetno najbolj stresna disciplina. Tu ni vse odvisno od enega tekmovalca. Za dober rezultat morajo progo uspešno premagati vsi trije tekmovalci oziroma tekmovalke in prav nihče noče ekipe pustiti na cedilu, zato je živčnost vedno prisotna. Slovenska ekipa je imela močno ekipo v Ž18 in M20. Punce v postavi Polona Jezeršek, Nika Poljanšek in Ana Pia Pogačar, so se odrezale po najboljših močeh, a na koncu so morale premoč priznati Srbkinjam, Romunkam in Bolgarkam, ki so se najbolje spopadale z utrujenostjo in zanesljivo pritekle do zmage.
Izčrpani in polni vtisov smo se podali na dolgo pot domov, na kateri smo bili deležni enih najlepših razgledov. Na poti smo se ustavili v Sarajevu, kjer smo prespali, seveda pa mesta nismo mogli zapustiti ne da bi si privoščili »čevape« v eni zloglasnih »čevabdžinic« in se sprehodili po centru. V ponedeljek se je vendarle bilo treba vrniti in naše domače zasuti z zgodbami in vtisi, ki pa jih je bilo za en večer preprosto preveč. Slovenska reprezentanca se je na tekmovanju odrezala odlično, drugo leto pa se bomo preizkusili še v organizaciji tega velikega tekmovanja, saj bo SEEOC 2018 potekal v Sloveniji.
