Za mirnega fanta, ki se ga večkrat opazi, kako s kitaro v roki čaka na avtobus, bi pričakovali, da je zapisan glasbi, a temu ni tako. Kitaro igra le v srednji šoli, kjer obiskuje program predšolske vzgoje. Njegove misli običajno niso pri glasbi, temveč drugje, pri orientaciji. Čeprav tudi v šoli precej časa razmišlja o orientacijskem teku, mi je zatrdil, da je prvi letnik opravil zelo dobro in da bo tako ali še bolje tudi v prihodnje. Z Maticem sva se ob soku pogovorila o njegovi športni poti v orientacijskem teku, na kateri je v začetku julija na Evropskem mladinskem prvenstvu na Poljskem v kategoriji do 16 let na tekmi na dolgi razdalji dosegel odlično 15. mesto, kar je do sedaj tudi najboljši tovrstni slovenski rezultat na tem tekmovanju.
Matic, najprej ti čestitam ob odličnem dosežku. Verjetno pa nisi bil vedno tako dober. Kako se je začelo?
Orientacijski tek sem spoznal na šolskem športnem dnevu v 6. razredu. Ker mi je bila dejavnost takoj všeč, sem se na treningih v OK Komenda priključil sošolcu Žanu Ravnikarju, ki je že treniral. Na začetku me je bilo, posebej pa moje mami, precej strah, da se bom izgubil. A hitro sem ugotovil, da to ni nič groznega, saj sem vedno uspel ponovno določiti svoj položaj na zemljevidu. Sčasoma sem svoje orientacijske spretnosti izboljšal do te mere, da se zelo redko izgubim, če pa se to že zgodi, lahko hitro ponovno ugotovim, kje sem. Pri orientaciji mi je všeč, da si lahko sam izbiram pot gibanja v gozdu, da je treba razmišljati, medtem ko tečem, in tudi, da zaradi treningov in tekmovanj spoznam veliko novih krajev.
Torej si veliko na poti? Kako trening orientacije usklajuješ s šolskimi obveznostmi?
Če hočeš biti v tem športu dober, ves čas potuješ. Najboljši tekmovalci iz drugih, predvsem skandinavskih držav, neprestano trenirajo v tujini, se udeležujejo treningov in tekmovanj v krajih s toplejšim podnebjem in zanimivimi tereni. Slovenci potujemo precej manj. Prvi razlog je, da imamo v Sloveniji odlične razmere za trening, drugi, ne tako dober, pa, da za priprave v tujini praviloma nimamo denarja. Zaradi tega za trening orientacijske tehnike izkoristim vsa slovenska tekmovanja z močno mednarodno konkurenco, ki jih je posebej v pomladnem in poletnem času precej. Poleg tega se udeležimo vseh bližnjih tekem v sosednjih državah, približno enkrat mesečno pa slovenska reprezentanca ali kateri od orientacijskih klubov organizira tri-dnevne »vikend« priprave. V šoli imam status športnika, ki mi omogoča, da lažje nadoknadim zamujeno. Sicer pa je tudi precej drugih sošolcev športnikov in v razredu nimam posebnega položaja.
Prej si omenil trening orientacijske tehnike. Kakšna je celotna priprava za tekmovanje, kot je evropsko mladinsko prvenstvo?
Za vse pomembne tekme se posebej pripravljamo. Ugotovimo značilnosti terena, na katerem je tekma in treniramo na podobnih terenih, saj na tekmovalnem trening ni dovoljen. Na spletu poiščemo stare karte tekmovalnega terena in jih analiziramo. Organizator pred tekmovanjem objavi lokacijo ciljnega prostora in podatek, kako oddaljen bo štart. Na podlagi pridobljenih podatkov sem predvidel mesto štarta. Prerisal sem celotno staro karto terena, kjer je bilo tekmovanje, tako da sem območje poznal že skoraj na pamet. Na karti sem si zamislil še prek 20 različnih prog in predvidel najbolj pomembne etape. Tako pripravljenemu ti je na tekmovanju precej lažje, toda to še vedno ni zagotovilo, da boš tekmo odtekel brezhibno. Poleg tehnične priprave, za katero sem porabil vsaj eno uro dnevno, je treba neprestano skrbeti za fizično kondicijo. V zimskem času sem z daljšimi teki in vadbo za moč precej izboljšal splošno pripravljenost, pred tekmovanji pa smo z različnimi intervalnimi teki na tekaški stezi in v gozdu razvijali hitrost in specifično tehniko teka po terenu. Skupaj sem za trening porabil okrog 2 do 3 ure dnevno, zato poleg šolskih obveznosti za druge dejavnosti praviloma ni bilo časa.
Sedaj pa se osredotočiva še na tekmovanje na Poljskem. Dejal si, da z nastopom nisi povsem zadovoljen. Kaj pa s 15. mestom, ki je vseeno odličen dosežek?
Takoj, ko sem končal s tekmovanjem, sem bil precej slabe volje. Zavedal sem se, da nisem odtekel tako, kot znam. Skoraj šest minut sem izgubil s slabimi izbirami poti gibanja, največ od tega, štiri minute, zaradi spremembe poti med glavno, dolgo etapo, kjer sem se ustrašil zaraščenega območja, ki bi ga moral prečkati. Na koncu se je izkazalo, da smo imeli s težkim terenom vsi precej težav in nobeden od tekmovalcev ni odtekel brez napak. Ker se evropskega mladinskega prvenstva udeležijo prav vsi najboljši tekači, je konkurenca zares velika. To potrjuje tudi podatek, da je bil Avstrijec, ki je v moji kategoriji zmagal na lanskem svetovnem šolskem prvenstvu v Turčiji, tokrat precej za mano. Vseeno mi ne gre iz glave, katero mesto bi lahko dosegel, če bi... Ampak, ne bom iskal izgovorov, to bi bila slaba tolažba. Sem pa zaradi zavedanja, da zmorem, zelo motiviran za trening v nadaljevanju sezone.
Kakšni so tvoji cilji za preostanek letošnje sezone? In za naprej?
Med počitnicami se bom skupaj z ostalimi člani slovenske reprezentance pripravljal na tekmovanjih v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem. Vsega skupaj bo naneslo 15 tekmovalnih dni. Poleg tega bomo izvedli še dva tedna priprav na Pokljuki, v Bohinju in na Soriški planini. V začetku septembra me čaka drugi cilj letošnje sezone, Prvenstvo Jugovzhodne Evrope v Strumici v Makedoniji, konec septembra pa tekmovanje Alpe Adria v Italiji. Poleg tega se bom udeležil še tekem jesenskega dela sezone Slovenske orientacijske lige in državnega prvenstva v disciplini šprint. Po počitku v oktobru, oz. novembru bom začel s pripravami za Evropsko prvenstvo 2017 na Slovaškem. Drugo leto bom tekmoval v kategoriji do 18 let, kjer bo treba za dober dosežek pokazati precej več, kot sem vajen z letošnjega prvenstva. Verjamem, da mi ob primernem treningu dobri rezultati lahko uspejo tudi v prihodnje.
Matic, hvala za pogovor in upam, da ti v nadaljevanju te in v naslednjih sezonah korak teče v pravo smer - proti vrhu.