Včeraj sem bil nenamenoma priča pogovoru dveh tekačev o pravem treningu. Slišal sem kar nekaj resnih utemeljitev, zakaj je en tip treninga boljši od drugega. Moram reči, da je bilo precej zabavno. Zakaj? Zato, ker je bil pogovor podoben tistim na naši treningih, ko punce razpredajo, kateri sošolec je najlepši, najpametnejši in ne vem še kaj naj in naj, skratka, res prvovrstni primerek.
Nemogoče je primerjati neprimerljivo, narediti dobre zaključke, če imamo pred seboj zmešana jabolka in hruške. Odgovor na vprašanje, kateri sošolec najbolj »zažiga«, je popolnoma odvisen od meril deklet. Enako je pri treningu. Kateri trening je najboljši? Že veste? Edini pravilen odgovor je: odvisno. Odvisno od ciljev, odvisno od športnika, odvisno od možnosti za trening in še česa. Parametrov je veliko in zelo težko je trenirati tako, da bo vse idealno. Če nam morda uspe primerno oblikovati program vadbe, se prej ali slej v proces treninga prikrade nekaj, česar nismo načrtovali: izpad treninga zaradi zvina gležnja, dodatnih obveznosti v šoli, prehlada itd.
V grobem je proces treninga proces izboljševanja sposobnosti. V resnici ni tako preprosto, saj trening v organizmu ruši ravnovesje, v počitku pa se stvari ob primernem vnosu hranil postavijo na svoje mesto in sicer na boljše mesto, kot je bilo pred treningom. S ponavljanjem opisanega rastejo naše sposobnosti. Temeljno načelo gradnje, naj gre za gradnjo objektov ali športne forme, je načelo gradnje na trdnih temeljih.
Za dobre temelje ni dovolj, če so samo trdni, ampak morajo biti tudi široki. Si predstavljate piramido, ki bi bila spodaj špičasta in na vrhu najširša? Ne? Za piramide velja, da so najvišje tudi spodaj zelo široke. Enako, kot so zgrajene piramide, gradimo športnike. Uspešnejši bo tisti, ki bo imel širok nabor osnovnih športnih znanj in temeljnih sposobnosti.
Če govorimo o dolgoročnem modelu športnega razvoja, so temelji tisto, čemur moramo v začetnih etapah izgradnje športnika posvetiti glavnino pozornosti in časa. Temelje predstavlja splošen trening, ki vključuje raznolike vsebine in pripomore tako k široki gibalni inteligenci kot gibalnim sposobnostim posameznika.
Sčasoma bo trening postajal vedno bolj specifičen. Mladinci starosti npr. od 12 do 15 let bi morali pri treningu orientacijskega teka še vedno okrog 50 % časa nameniti splošnim vsebinam, ki so povezane predvsem z zavedanjem in nadzorom lastnega telesa v prostoru: vadbi za koordinacijo, moč in gibljivost. Trening orientacijske tehnike in tekaški trening v tem obdobju ne sme presegati 50 % vsega časa, saj bi v nasprotnem premalo časa namenili dobrim temeljem.
Enako, kot trening prehaja od splošnega k specifičnemu skozi celoten športni razvoj posameznika, je moč tak trend zaslediti znotraj posameznih vadbenih ciklov, ki se izraziteje začnejo pojavljati v pubertetnem obdobju. Gre za delitev sezone na pripravljalno obdobje, predtekmovalno in tekmovalno obdobje ter prehodno obdobje. Cikli so običajno vezani na letni cikel oz. so odvisni od pomembnih tekem, za katere se pripravljamo. Običajno so pomembne tekme v enem ali dveh delih leta in na podlagi tega govorimo o vadbi z enim ali dvema tekmovalnima vrhoma (enojna ali dvojna ciklizacija).
Pripravljalno obdobje predstavlja temeljni del vadbe, od katerega bodo zelo odvisne športne zmožnosti v tekmovalnem obdobju. Glavna značilnost fizičnega dela pripravljalnega obdobja, ki pri orientacijskem teku traja približno od decembra do aprila, je skrb za izboljšanje osnovne moči in povečanje splošne vzdržljivosti. Večina vadbe v tem obdobju je nižje intenzivna, zato pa je prisotna večja količina, kar pomeni med 3 in 4 ure aerobne aktivnosti (tek) in enak obseg splošne vadbe (moč, gibljivost, koordinacija), kar skupaj znese 6-8 ur vadbe tedensko v obdobju do 15. leta starosti. S telesnim razvojem in stalnim treningom se količina vadbe do 18. leta starosti poveča do 14, 15 ur tedensko, a ne več kot 20 % letno. Mladinski svetovni prvak Olli Ojanaho je pri 18. letih v pripravljalnem obdobju opravil neverjetnih 16 do 20 ur treninga tedensko. Sam sem mnenja, da je v osnovni šoli ura efektivnega treninga dnevno več kot dovoljšna obremenitev, ki še zagotavlja napredek.
V pripravljalnem obdobju vsebine treninga niso pomembne. Pomembna je količina in raznovrstnost, ki zagotavlja enakomerno obremenitev. Ne smemo pozabiti na splošno vadbo moči in gibljivosti, na področju vzdržljivosti pa lahko med paleto dejavnosti izberemo nam najljubše: tek, tek na smučeh, tek po celcu, hoja v hribe, drsanje in še kaj.
Bolj kot to, kako treniramo, je pomembno, da treniramo. Redno. Reden trening na področju razvoja moči pomeni trening vsaki 48 do 72 ur, kar v praksi pomeni dva ali trikrat tedensko, tekaški trening pa naj bo izveden vsak ali najmanj vsak drugi dan, kar znese tri ali štirikrat na teden.
In ker se napredek v organizmu dogaja v času počitka, je pomembno, da ga je dovolj. 1 ura vadbe dnevno pomeni, da telo za popolno obnovo potrebuje okrog 1 ure več spanca. Ob predpostavki, da boste jedli dovolj, redno, pravo hrano in ob pravem času. O tem več v prihodnje, za danes pa le nasvet: bodite v postelji ob 10.00.